Sem mali črni muc, po imenu Schumi. Zdaj me že čuvajo Angelčki, odšel sem pred dobrima dvema mesecema s sveta, kjer sem se dobro počutil. 16 let so me razvajali v toplem domu, me crkljali, dobro hranili in me imeli nadvse radi. Saj sem si še želel ostati, a kaj, ko mi je poslanstvo Mačje Duše dejalo, da je prišel čas, da se poslovim in odidem v Mačji raj, tja, kjer je veliko Svetlobe in kjer ni bolečin in slabega počutja, so le Angelske energije in veliko Mačjih Dušic povezanih v eno samo Svetlobo in energijo Mačjih src.
Moje življenje sem pričel na kmetiji na Dolenjskem, v veliki družini, kjer ni bilo prostora za vse nas mačkone. Imel sem srečo, da so si me zaželeli v družini z dvema otrokoma, saj črni mačkoni po navadi po mišljenju ljudi prinašamo nesrečo. In tako sem z Dolenjskega pripotoval v Ljubljano, sicer v stanovanje visoko v stolpiču, a dobil sem topel dom in skrbnike, ki so me imeli neizmerno radi. Dobil sem toplo košarico. A od vsega mi je bil najbolj všeč udoben kavč in topli radiatorji, polna posodica slastnih briketov in posoda vodice za žejo.
Mmmm, kako so lepo skrbeli zame in kako mi je bilo lepo! Ampak, kljub temu, da so mi bili tako zelo predani, sem bil trmast, odločen muc, ki se ni pustil dvigovati v naročje. Bog ne daj, da si je kdo tega zaželel, takoj sem ga oprasnil in ugriznil. Sicer so se jezili name, a nič si nisem mogel pomagati, takšen sem bil in sem si rekel: »O ne, dvigovali me pa že ne boste, kadar se vam bo zljubilo!« To so lahko počeli le ob izjemnih priložnostih, ko sem si sam zaželel crkljanja in razvajanja.
So bili kar zanimivi tile moji skrbniki. Če so ugotovili, da mi nekaj ne odgovarja, da se slabo počutim, so imeli takoj polne roke dela. Tekali so okrog mene, me gledali in ugotavljali, kaj bi bilo lahko narobe. Popolnoma so bili iz sebe. In sem se spraševal: »Le kaj jim je?« Sem imel pa tudi nekaj sreče, ker je moja skrbnica terapevtka: taka, z energijami, čisti čakre in pomaga živalim in ljudem na vse možne načine.
Joj, ko je začela mahati z rokami nad mano, sem se najprej hudo ustrašil, saj nisem vedel, kaj zares počne. Sem mislil, da me bo udarila, gledal sem jo s strahom, a že v naslednjem hipu sem začutil takoooo ugodje … grrr, grrr sem predel … Kako je bilo super! Pa lahko se pohvalim, da sem se že prav hitro spet zeloooo dobro počutil. Nič kaj nisem bil prijazen: pomagala mi je, da sem ozdravel, me razvajala in skrbela, jaz pa sem jo po navadi z vso svojo »hvaležnostjo« oprasnil ali ugriznil, ko sem le uspel izkoristiti priložnost, da me ni videla. Ko sem to storil, sem jo hitro ucvrl pod kuhinjski kot, kajti zavedal sem se, da jo je v hipu zagrabila jeza, pa sem raje zbežal, čeprav vem, da me je imela tako zelo rada, da mi ne bi nič kaj hudega storila. A previdnost je mati modrost, pravijo. Ko sem prilezel ven, je bila pa tako in tako spet popolnoma zaljubljena vame in sem bil spet njen lepi črni muc.
In sedaj, ko me že skrbno čuvajo Angelčki, moja skrbnica pridno nadaljuje poslanstvo in pomaga živalim z energijskimi terapijami. Tako iz svojega sveta opazujem in vidim, da me zelo pogreša in da zaradi tega še z veliko večjo ljubeznijo opravlja svoje delo in pomaga s terapijami živalim, ljudem, vsem, ki ji zaupajo in verjamejo vanjo.
Meni je veliko pomagala, saj sem dočakal 16 let! Zaupajte ji tako, kot sem ji jaz. Žal mi je, da sem jo moral zapustiti in jo s svojim odhodom tako užalostiti. A žal, takšno je življenje; bodisi človeško, bodisi živalsko; pride čas slovesa in takrat moramo oditi. Odšel sem, a jo opazujem; od zgoraj navzdol, z vidika Mačje duše sem še vedno ob njej in tako vam lahko pomaga, ljubi moji mačji prijatelji … Le dovolite ji to.
